Potopis

V ponedeljek smo se s šolo odpravili na zelo vsaj meni zanimivo ekskurzijo. Naša pot je bila kar dolga, a sem med njo izvedela veliko novih reči.

Našo pot smo začeli pred šolo Antona Žnideršiča. Peljali smo se po poti skozi Bitnjo pa vse do Divače. Že do tam smo spregovorili nekaj besed, ki so se navezovale na različne pisatelje. Omenili smo Vilharja, ki je bil doma z gradu Kalc, Ketteja, ki je ustvarjal zgodovino na Premu ter na gradu Prem in še mnogih. Izvedela sem marsikaj, o čemer se mi prej še sanjalo ni. Peljali smo se naprej vse tja do Kobarida. Medtem smo opravili še postojanko in tam pojedli malico. Od Divače do Kobarida smo spoznali zgodovino natančneje 1. svetovno vojno in omenili še nekaj pisateljev, kot so: Bogomir Magajna, France Bevk, Simon Gregorčič … Že sama pot do Kobarida je bila zame zelo poučna. Ko smo prišli v Kobarid, smo se kar razživeli, saj nas je čakal naš prvi obisk muzeja. Tam smo se razdelili v dve skupini, saj je letošnji razred kar ogromen. Prijazen kustos nam je lepo podrobno razložil celotno dogajanje 1. svetovne vojne, mi pa smo ga z veseljem poslušali in spraševali. Rešiti smo morali tudi delovne liste, ki smo jih dobili za dodatno gradivo. Precej stvari smo si zapisali. Po tem dolgem obisku muzeja smo imeli nekaj prostega časa. To je bil moj najljubši del, saj smo se sprehodili po mestu in še kaj dobrega pojedli. Peljali smo se naprej v Italijo. Tam smo se ustavili še v Redipulju. Ogledali smo si spomenik postavljen padlim italijanskim vojakom. Učiteljica nam je naročila, da moramo na ploščicah z imeni poiskati svoj priimek v italijanskem jeziku. Zelo sem bila vesela, ko sem našla svojega. Kdor je hotel, je lahko prehodil stopnice, ki so vodile do vrha in si tam pogledal prečudovit razgled. Muzej je bil na žalost zaprt. Narejeni so bili tudi rovi v bližini spomenika. Seveda smo se vsi nasmejani odpravili skoznje. Od tam smo se odpravili spet na začetek tega postanka in si tam privoščili sladoled ali pijačo. Po tem postanku pa je sledil moj najljubši del dneva. V predmestju Trsta smo obiskali miramarski grad. Že ko sem ga zagledala, sem si mislila, kako je izgledalo življenje tam. V notranjosti so bile sobe zelo velike, poslikane, pohištvo je bilo pozlačeno, v glavnem raj za oči. Ogledali smo si grajske sobane in pa seveda grajski vrt s pogledom na morje. Zanima me, koliko denarja in truda je bilo potrebno za tak izgled. Sledila je še kratka pavza. Nekateri učenci so se šli kopat, drugi ena izmed njih, tudi jaz, pa smo šli na sprehod po parku. To je bilo doživetje in pol.

Po tem prečudovitem dnevu smo se vsi nasmejani, ampak vidno utrujeni napotili domov, kjer so nas pričakali starši.

Maja Logar, 9. a

Več fotografij

 

 

redipulja

Morda vam bo všeč tudi...

Dostopnost